Prebrali za vas - Družinska akademija - Academia familiarum

DRUŽINSKA AKADEMIJA - ACADEMIA FAMILIARUM
Zavod za vzgojo, izobraževanje in kulturne dejavnosti z elementi pedagogike skupnosti
Pojdi na vsebino

Prebrali za vas




Prebrali za vas (arhiv)
Psihoterapevt Miha Kramli: starši bi se morali zavedati,
da osnovnošolec ne more biti lastnik pametnega telefona! (1.del)
Zakaj imam rad šolo? [pdf]
Vir: prevedla Monika Omovšek Solstvo.rkc.si

Kako otroke usmerjati na pot čistosti [pdf]
Vir: Mateja Kropec Šega, Iskreni.net

Izrinjeni moški [pdg]
Vir: A. Čerin, Časnik

Upognjen [pdf]
 
Vir: A. Čerin, Časnik

Verska vzgoja v javnih šolah – pozabljena tema [pdf]
Vir: J. Mlakar, Časnik

Svoboda in odgovornost v slovenski šoli [pdf]
Vir: D. Kozoderc, Časnik

Kaj je in česa ni v slovenski šoli [pdf]
Vir: J. Mlakar, Časnik

DRUŽINSKA AKADEMIJA - Prostovoljna organizacija za mlade in družine v naši občini (Železniki) [pdf]

Evropo združuje pobuda Mama, oče in otroci [pdf]
Vir: M. Magdič Belcl Časnik

O prepovedi kaznovanja otrok [pdf]
Vir: B. Otrin, Časnik

Kako naj reagira pravi moški na ‘palmova drevesa, oceanski vetrič, modro nebo in bikini kurbe’? [pdf]
Vir: A. Čerin Časnik

Javno in zasebno šolstvo ali kdo koga ogroža [pdf]
Vir: M. Škalič, Časnik

Kako tri šole ustrahujejo pol države [pdf]
Vir: J. Zalaznik, Žurnal
Psihoterapevt Miha Kramli se že dve desetletji ukvarja z ljudmi, ki so dejansko na robu družbe in največkrat pozabljeni od večine državnih institucij. Najprej so to bili odvisniki, ki so imeli težave z drogo. Zadnja leta pa v Novogoriški ambulanti za zdravljenje odvisnosti beležijo drugačen tip zasvojencev. Tistih, ki bežijo v ugodje elektronskih naprav. Težava je že davno prerasla dimenzije, ki izvirajo iz igralniške industrije in so bili glavna pobuda za začetek zdravstvenih obravnav nekemičnih odvisnosti.
Trenutno ima v obravnavi 61 mladih, ki so zaradi svoje načina življenja popolnoma izgubili nadzor nad njim. Uradnih številk za Slovenijo ni, a po Kramlijevih izračunih naj bi v naši državi za tovrstno odvisnostjo trpelo približno 2.000 ljudi. Kako se torej obnašati, da mi in naši otroci ne zapademo tovrstni odvisnosti?

Pred leti smo vas poznali predvsem kot strokovnjaka za problematiko prepovedanih drog. Zadnje čase pa se vse več ukvarjate z nekemičnimi odvisnostmi, zlasti od elektronskih naprav (računalnikov, mobilnih telefonov). Čemu takšna sprememba delovanja? So nekemične odvisnosti prevzele primat med nevarnostmi sodobne družbe?
Ko sem pred dobrimi dvajsetimi leti prišel v to ambulanto, so bili skoraj vsi naši pacienti zasvojeni z drogo. To se pravi, da jih je od 570-tih 98, 99 odstotkov imelo težave z drogo. Heroinom, kokainom, ekstazijem, speedom, marihuano … Potem pa se je zaradi težav v igralništvu v Novi Gorici, naj si bo gostov in potem tudi zaposlenih, ki so zaradi prekomernega igranja zašli v težave, ta odstotek začel spreminjati. Zaradi materialnih, finančnih in družinskih težav so začeli iskati pomoč. Naša ambulanta jim je bila po naravi dela najbližja. Tako smo bili primorani iz nič začeti delati z zasvojenimi.
Smo eni prvih v Evropi, ki so se začeli s tem ukvarjati.
Kaj je pravzaprav ključna nevarnost nekemičnih zasvojenosti? Zakaj so v največji nevarnosti otroci? Kako pametne naprave manipulirajo z njimi?
Pri nekemični zasvojenosti moramo vedeti, da se začne že od zibelke. To pomeni, da imamo danes namesto zvončkov, vrtiljakov, metuljčkov in čebelic, nad zibelko monitorčke, ki oddajajo intenzivne zvoke. Tako mi že otroka v zibelki naravnamo na intenzivnost. To je prvič v zgodovini človeštva, da se dogaja, da otroške možgane navajamo na takšno intenzivnost. Še preden otrok shodi s tem nadaljujemo in mu damo elektronske igračke. Pri teh otroških igračah, ko otrok pritisne, zakikirika petelinček, laja kuža, muka krava … Takrat otrok sledi tem zvokom. A v tej elektronski igrački so skriti vsi psihološki triki, da ta njegove možgane nagrajuje. Torej ko otrok ponovno pritisne na gumb, da zariga osliček, to ni iz njegovega spomina, kam mora pritisniti, niti to ni njegov premislek, ampak on samo sledi ugodju. Otroka počasi usmerjamo, da deluje po ugodju, ne po premisleku.
In potem imamo dvoletnega, triletnega otroka, ki reče mamici: »Ne bom jedel, če mi izključiš monitorček na jedilni mizici.« Tako se je tu zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. Dve, triletnemu otroku damo močnejše dražljaje kot je hrana. Zdaj pa se zamislite, hrana je osnova, je temelj preživetja. Mi pa mu pri dveh, treh letih damo močnejše dražljaje, kot je hrana. Kakšne dražljaje bo potreboval, ko bo odrasel, da bo lahko delal osnovne stvari, če je že kot dvoletnik navajen, da ob tako temeljni stvari kot je hrana, potrebuje spodbude in dražljaje. Seveda imamo danes že tudi kahlice, kjer so namontirani monitorčki in on ne more lulati in kakati, če nima vključenega monitorčka. Torej kot vidite, smo od zibelke do kahlice prišli do tega, da otrok lahko sproščeno počne osnovne stvari samo, če ima vključen monitorček. Če ni vključen, ne more funkcionirati.
Tako že majhnemu otroku možgane sprogramiramo na intenzivnost. Potem ga pri petih, sedmih letih peljemo v naravo, da se bo nadihal svežega zraka. Toda ko pridemo v naravo, on hitro naredi sceno, nemir, da »spokamo« stvari in gremo potem takoj domov. Ko pridemo domov, on takoj vključi monitorček in se pomiri. Pomiri se, ker so se možgani povezali z virom intenzivnosti, na katerega so navajeni. V naravi mu postane dolgčas, ker v njej ni te intenzivnosti. V naravi ne sreča te polnosti kot na monitorčku, zato postane nemiren in se slabo počuti.
Tako smo otroke usmerili, da navdihov, pomiritve in fizične kondicije ne pridobivajo v naravi, ampak preko monitorčka. Mi smo še generacija, ko znamo gledati sončni vzhod, zahod, ter ob tem nekaj doživljamo. Da čutimo potrebo po tem, da gremo, ko smo utrujeni, v gozd, dihamo kisik in gledamo zelenje. Zdaj imamo pa generacijo ljudi, ki to doživlja preko monitorčka.
Kakšne posledice pričakujete zaradi tega?
Mi že obravnavamo mladoletnike, ki niso sposobni prehoditi niti petsto metrov in ne zmorejo po stopnicah do naše ambulante, ker so tako zadihani. Tako bodo imeli že pri dvajsetih, tridesetih letih težave, kot jih imajo danes šestdeset, sedemdesetletniki. S hrbtenicami, kolki, z ožiljem, krvnim tlakom in diabetesom. To bo odpiralo kar zgodnja obolenja.
Kar je pa tudi pomembno, če ne še bolj pomembno, da vir navdiha za svoje delovanje ali pa temeljni premislek, ki ga mora človek ob določenih prelomnih življenjskih situacijah narediti, ne bo več delal, premišljal nekje v naravi, v mirnem kotičku, ampak preko monitorčka na različne načine. Ali bodo to socialna omrežja, kakšen naključni horoskop in tako dalje.

Danes imamo že več kot 50 odstotkov otrok, ki svoj prosti čas preživijo v virtualnem svetu, ne pa v realnem.

Potem je tukaj problem, s katerim se bo civilizacija morala soočiti; da imamo danes že več kot 50 odstotkov otrok, ki svoj prosti čas preživijo v virtualnem svetu, ne pa v realnem. To zdaj počasi prihaja v vrtec in osnovno šolo. Seveda pa ne vrtci, ne osnovne šole, ne vzgojitelji in ne učitelji niso pripravljeni na ta nov svet, na te nove ljudi, ki se čisto drugače vedejo, drugače razmišljajo in imajo drugačno sposobnost koncentracije. Tu nastaja sprememba, na katero nismo pripravljeni.
Sodobna tehnologija je navsezadnje tudi uporabna. Argument mnogih je, da če je mladi ne uporabljajo, ne gredo v korak s časom. Kje je torej meja med koristno uporabo in zasvojenostjo?
Velika sprememba načina družinskega življenja je, da smo petnajst, dvajset let nazaj ob večerih molili, brali pravljice in se pogovarjali. Ko otrok tristokrat sliši eno isto pravljico, se te ne naveliča. Ko jo mi 314-krat beremo in spustimo kakšen stavek, otrok takoj skoči in reče: »Ta stavek si izpustil.« Kako to, da se otrok ni naveličal poslušati ene in iste pravljice, pa smo jo brali že tristokrat?
Ko otrok sliši pravljico o zmaju s sedmimi glavami, ki bruhajo ogenj, so njegovi možgani tako zaposleni, da nima časa za dolgčas. Njegovi možgani si v domišljiji naslikajo zmaja s sedmimi glavami, ki bruhajo ogenj. Takrat v možganih fizično nastaja sposobnost za abstraktno razmišljanje. Ko mi zvečer molimo ali beremo pravljico, v možganih nastaja sposobnost razumeti, da v življenju ne obstaja samo tisto, kar lahko primem, kar lahko slišim in kar lahko vidim. V življenju je nekaj, kar me presega. To je pa pomembno zato, ker nam to omogoča oblikovanje vesti. Vest pa pove, kaj je prav in kaj ni prav.
Človek, ki ima abstraktno razmišljanje, ki ima vest, tak človek dela iz svojega razmišljanja in iz svojih uvidov. Človek brez abstraktnega razmišljanja in brez avtonomne vesti pa dela tisto, kar drugi rečejo. In zdaj, če imamo nekega šestnajstletnika, ki nima abstraktnega razmišljanja, ki nima avtonomne vesti in se znajde v skupini, ki reče »heroin je zanič«. Tudi on bo rekel »heroin je zanič«. Vendar ne zato, ker on tako misli, ampak zato, ker je klapa tako rekla. Hvala bogu se je on znašel v klapi, ki je pozitivna. Če bi se on znašel v klapi, ki bi rekla »heroin je nekaj dobrega«, pa bi to rekel tudi on.

Civilizacija in računalniška industrija v otrokovo zibelko segata, da bi upočasnila ali preprečila abstraktno razmišljanje,
saj hočejo ljudi, ki delajo in sledijo umetno ustvarjenim potrebam.

Zakaj danes civilizacija ali računalniška industrija sega v otroško zibelko? Nikakor ne zato, ker ima tako rada otroke, niti ne, ker otrokom želi tako dobro, ampak zato, ker želijo upočasniti ali celo preprečiti abstraktno razmišljanje, saj hočejo ljudi, ki delajo in sledijo umetno ustvarjenim potrebam. Torej, ki delajo po diktatu. Ne iz lastnega razmisleka. To je ta nevarnost, ki se mi zdi zelo zelo huda.
Po drugi strani pa je gotovo treba vedeti, da bomo od nove tehnologije odvisni vedno bolj in starši moramo narediti vse, da bodo naši otroci odvisni od nove tehnologije. Danes računalnik operira tam, kjer kirurg ne more. Pomaga kirurgu. In ta čez nekaj let, če ne bo obvladal računalništva in robotike, ne bo mogel opravljati poklica.
To se pravi, da bo nova tehnologija tesno prepletena s kariero posameznika. In s tem ni nič narobe. Ko delamo s pomočjo telefona, tablice in računalnika, takrat naši možgani, narava je zelo milostna, sporočijo da smo utrujeni, da moramo narediti odmor in se naveličamo dela. Tako ne zasvoji, saj nas narava sama zaščiti. Če pa sem jaz na telefončku, tablici, računalniku za zabavo in za sprostitev, pa me možgani ne opozorijo “Dosti imaš, naredi odmor, naveličan si,” ampak pravijo “Bodi vedno dlje, bodi vedno bolj intenzivno, vedno več tvegaj.”
Tako imamo v ambulanti ljudi, od katerih je eden izgubil oziroma zapravil petindvajset milijonov evrov. Drugi tri milijone, tretji sto tisoč evrov, in tako dalje. Če je človek na borzi ali na stavah in ima ta zagon: “Bodi vedno dalj, vedno bolj intenzivno,” tak človek izgubi nadzor nad svojimi financami, nad družinskim življenjem in nad aktivnostjo v službi. Posledično se ločuje, bankrotira in zapira vase, tudi samomorilnost je povezana s tem.
Zato je treba ločiti med odvisnostjo, ki je nekaj dobrega in med zasvojenostjo, ki jo moramo preprečiti. Pri uporabi nove tehnologije za zabavo je potrebno postaviti časovne in prostorske omejitve.
Ni torej vprašanje elektronske naprave da ali ne, ampak predvsem kako in koliko. Kako postaviti prostorske in časovne omejitve?
Torej ko starši rečejo, da z njimi lahko dela, potem je treba otroka, preden začne delati s pomočjo nove tehnologije, vprašati: Kaj boš delal? Koliko časa predvidiš, da boš delal? Ter, vmes te pridem pogledat in izdelek hočem videti. Ne pa reci, tam imaš in delaj. Tako si starši le kupujemo mir pred otrokom in ga ne navajamo na delo.
Vedno bolj sem prepričan, da potrebujemo v pripravi na rojstvo otroka, v materinskih šolah, pa tudi v pripravi na krst otroka, pri tistih ki krstijo, tudi te vsebine. Takrat govorimo o dojenju in o higieni dojenčka, to je nujno, ampak morali bi govoriti tudi o uporabi nove tehnologije v otrokovem življenju. Takrat morajo starši pravočasno priti do podatkov, informacij in znanja, glede novih tehnologij, saj jim bo tako potem lažje.

Starši smo popolnoma zblazneli, da svojemu otroku dovolimo, da so na monitorčkih več, kot smo mi v službi.

Kako se pravzaprav tovrstna zasvojenost začne: v čem so njene korenine, kaj so prvi znaki, ko morajo starši postati pozorni in lahko razvoj zasvojenosti še uspešno preprečijo?
To se začne čisto enostavno. Oče pride k otroku in mu veli, naredi to in to. In otrok odvrne, bom naredil. Čez pet ur pride oče in vpraša, Filip, zakaj tega nisi naredil in Filip reče, ker mi nisi nič rekel. Oče mora narediti premislek. Majdun, pa saj to se mojemu sinu zgodilo ta teden štirikrat. U, zdaj se pa ne bo več. Zdaj mu pa moram postaviti mejo: »Poslušaj sin, zdaj boš pa imel omejitev od te do te ure, ker opuščaš delo za šolo, zanemarjaš stvari, ki si jih rad počel, ne delaš domačih obveznosti in si zaprt v svoji sobi. Konec bom naredil temu, omejil bom. Časovno in prostorsko omejil.«
Če oče tega ne naredi, gre Filip v drugo stopnjo. Pri tej bo Filip brez cilja in namena, v prazno srfal po različnih vsebinah, čeprav nima nobenih stvari na napravi za narediti, ne za šolo, ne za klub, ne za prijatelje. Dolgčas mu je in ne ve kaj bi, zato se zamoti tako, da srfa po različnih vsebinah. Oče ga cel teden opazuje in na koncu tedna mu reče: »Glej Filip, gledal sem te, ta teden si vrgel 42 ur proč.«
V ambulanti imamo 61 mladostnikov, ki so letno več kot 3.000 ur na igricah in na socialnih omrežjih. Mi pa smo v službi 2.100 ur letno. To se pravi, da smo starši popolnoma zblazneli, da svojemu otroku dovolimo, da so na monitorčkih več, kot smo mi v službi. Zdaj pa si zamislite, da bi otrok ta čas bral knjige. To bi bila velika razlika.
No in teh 61 je popolnoma nefunkcionalnih. Ne morejo dokončati osnovne šole, ne morejo dokončati srednje šole. Popolnoma so spremenjeni, imajo težave s higieno in s prehranjevanjem. Teh 61 tudi nikamor v naš sistem zdravljenja ne moremo vključiti.
Če oče tukaj ne bo rekel, poglej, zdaj pa zadosti tega, postavili bomo neka pravila, neko strukturo uporabe nove tehnologije, gre ta Filip v tretjo stopnjo, ki pa je, da on v sebi izoblikuje prepričanje, da ga čaka neverjetno presenečenje. To neverjetno presenečenje izraža tako, da mora, ko gre na stranišče, ko gre spat, ko se uči in ko gre ven, imeti telefonček pri sebi. Če ne, postane nemiren in neznosen … Tako je neka petnajstletnica rekla, da če mi vse to vzamete, se bom kar ubila.
Tukaj je treba jasno in glasno povedati svojim otrokom, in starši bi se morali zavedati, da osnovnošolec ne more biti lastnik pametnega telefona, niti srednješolec v prvem in drugem letniku srednje šole. To se pravi, ne morejo biti lastniki nove tehnologije. Poglejte, jaz imam tukaj enega gospoda, ki je 25 let pil. Pil tako, da je bilo groza. No in sedaj štiri leta ne pije. Zdaj pa si zamislite, da jaz njemu rečem: »Gospod Jože, štiri leta ne pijete, zato boste spali v vinski kleti, pa še zaklenil vas bom, pa Bog ne daj, da sod vina odprete.«
Jaz tega ne smem zato, ker je skušnjava prevelika. In zdaj si zamislite, da svojemu otroku, ki je osem, devet, petnajst let star, rečem pojdi spat, v sobi pa ima pameten telefon, tablico, računalnik, televizijo, PlayStation … Skušnjava je prevelika. Jaz tega ne smem narediti.
Ko govorim, da osnovnošolec in srednješolec ne more biti lastnik nove tehnologije, govorim o tem, da ne sme z njo hoditi spat, na WC …, mora pa jo uporabljati. Toda mora mu biti dosegljiva v dnevni sobi, v kuhinji, v skupnih prostorih … ne sme pa z njo razpolagati kot lastnik. Se pravi hoditi z njo v posteljo … Gre se za to, da ustvarjamo družinsko kulturo uporabe nove tehnologije. Ne more biti njen lastnik, lahko jo uporablja.
Miha Kramli o znakih, po katerih spoznamo,
da naš otrok drsi v zasvojenost od elektronskih naprav (2. del)
Nadaljujemo s pogovorom z vodjo centra za zdravljenje odvisnosti v Novi Gorici, terapevtom Miho Kramlijem (1.del je objavljen tukaj).
Neodgovorna raba novih tehnologij nam torej lahko situacijo spravi povsem izpod nadzora. Kdaj vemo, da smo zašli?
Vedenje lahko razdelimo na štiri stopnje.
Grem po otroka, da je kosilo, on pravi za dve minuti. Pridem, ko zaključim to na Facebooku in on čez dve minuti pride, poje, se pogovarja, pomije posodo in gre potem ven … To je vzorec, to je naš cilj in s tem ni nič narobe.
Potem grem po otroka in mu rečem, je kosilo, otrok ne pride, čez pet minut grem spet ponj in mu rečem, »glej, pridi že«, in on odvrne »ja, ja, tudi če zdaj ne, bom že kasneje naredil si nekaj«. »Ne, zdaj pridi«, mu rečemo. Nato se razjezi, vrže hrano vase ali pa celo vzame krožnik in gre v svojo sobo. To je navada. Pri navadi moramo starši že poiskati strokovno pomoč, ki nam pomaga uvajati neko strukturo uporabe nove tehnologije.
To pri navadi se vse da še doma rešiti. Je vse v okviru družine možno.
Potem pa je, da grem po otroka in mu rečem, da je kosilo. On pa »spizdi ven, da te ne vidim!«
»A tako boš ti z menoj. Ne dovolim. Za en mesec ti vzamem!«
»Samo probaj, ti gume na avtu prerežem« in leti mi nekaj mimo glave.
To je prisilno vedenje. Tega ni več mogoče rešiti doma, tu je pa potrebna že bolnica, terapevtska skupnost. Od 227 obravnavanih v naši ambulanti je kar 37-odstotkov staršev povedalo, da so tepeni od svojih otrok, da se jih bojijo, da jih ne obvladajo. Od enakega števila narkomanov pa je le 3-odstotke nasilnežev. To je velika razlika.
No in pa še zadnja stopnja, grem po otroka in mu rečem, da je kosilo. Tako je zatopljen v igrico, da me ne sliši, in jaz se ga dotaknem, se ustraši, skoči, me udari, se stepeva … To je zasvojenost. Tu je potrebno prisilno zdravljenje. Ukrepati mora policija, tožilstvo, sodstvo, center za socialno delo in zdravstvo.

Od 227 obravnavanih v naši ambulanti je kar 37-odstotkov staršev povedalo, da so tepeni od svojih otrok,
da se jih bojijo, da jih ne obvladajo.

To gre dejansko tako daleč?
Ja, ja, seveda. Pride, pride tako daleč. Uf! Teh primerov imam ogromno.
Pogosto se zgodi, da sta v petem ali šestem razredu osnovne šole morda še zgolj en ali dva učenca do tehnologije skeptičnih staršev brez pametnega telefona. Kako komentirate to situacijo?
Poglejte, slika je jasna. Evropski pediatri so napisali peticijo, da bi vse evropske osnovne šole prepovedale vnos pametnih telefonov. Torej pediatri opažajo, pa tudi pedopsihiatri in seveda pedopsihologi, da je problem prekomernega stika s pametnim telefonom to, da šola postaja vedno bolj mrtva. Vedno bolj tiha.
Toda pri tej peticiji ne gre za prepoved uporabe nove tehnologije, ampak prepoved prinašanja pametnih telefonov od doma. Ko pa bodo potrebovali novo tehnologijo, bo šola poskrbela, da se bodo lahko preko nove tehnologije učili tako, da bo sama zagotovila dostop do nje. Prepovedujejo pa, da bi, namesto da se pogovarjajo in gredo ven na zrak, buljili v zaslone. In Francozi, ki so pred dvema letoma uvedli prepoved vnosa pametnih telefonov v šole, že žanjejo prve uspehe. Šola spet postaja živa.
Mi moramo ločiti. Nova tehnologija v šolskem sistemu bo, ne bo pa nadomestek odmorov, komunikacij in doživljanja drug drugega. To pozdravljam in je to nekaj dobrega. Sem pa močno proti, ko nekateri starši rečejo, da pri nas nimamo televizije, računalnika in nove tehnologije. Pred desetimi, petnajstimi leti sem to še pozdravil. Danes, v tej novi situaciji pa tega ne pozdravljam. To mora biti, toda pravilno dozirano. Otrok se jo mora naučiti uporabljati.
Je del odgovornosti glede uporabe pametnih telefonov tudi na šoli, morda ministrstvu? Bi že bil čas, da se sistemsko lotimo uporabe pametnih naprav vsaj na osnovnošolskem nivoju ali naj to ostane v domeni svobode posameznika?
Drži, to je tudi sistemsko vprašanje. Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da to ni več problem družine, ni več problem posameznika, ampak je to civilizacijski problem.
Kako velik je dejansko problem odvisnosti od elektronskih naprav. Koliko mladih je prizadetih? Pa tudi odraslih, ne nazadnje so ti njihova glavna ciljna skupina.
V ambulanti imamo starostno strukturo od 9 do 84 let. To se pravi, da ni nobena populacija izključena. Tu so tudi invalidi, ali kako drugače prizadeti, skratka, nepravilna raba tehnologije lahko rani prav vsakega. Glede na naše podatke v ambulanti predvidevam, da imamo v Sloveniji zaradi nepravilne, pretirane uporabe tehnologije okrog 2.000 nefunkcionalnih, težko bolnih ljudi. Toda to predvidevam zgolj na uporabi naše statistike, tiste, ki jo vodimo v ambulanti.
Ko sem prišel v to ambulanto je bilo 98-odstotkov zasvojenih s kemičnimi odvisnostmi, zadnji dve leti pa je 55-odstotkov obravnav v zvezi z nekemičnimi odvisnostmi.
Vemo, da na področju pomoči nekemičnim zasvojencem pravzaprav orjete ledino. Se vam zdi, da bi jim bilo v sedanjem sistemu mogoče pomagati?
Mi smo zgolj ambulanta. Omenil sem že teh 61, ki so nefunkcionalni. V noben naš sistem, ne šolski, ne socialni, ne zdravstveni jih ne more nikamor vključiti. Mi bomo morali postopati tako kot po svetu, kjer imajo klinike in oddelke, za tako zasvojene. Že če gremo v Zagreb, vidimo, da imajo oddelke za nekemične zasvojence, urejeno trimesečno bolniško in tudi terapevtske skupnosti. Pri nas pa imamo v javnem zdravstvu zgolj naš center, le še tu in tam se še kakšen dobrovoljec v javnem zdravstvu s tem ukvarja. Ni pa to sistemsko rešeno in to bomo morali nujno narediti, saj je število teh, ki so ranjeni s tem, tako veliko, da tega ne bomo mogli ignorirati.
Vedno pogosteje lahko beremo o mladostnikih, ki so opustili šolanje zato, da bi postali boljši igralci videoiger? Nekateri v tej panogi tudi dejansko uspejo? Opažate takšne želje tudi v vaši ambulanti?
E-šport je med mladimi zelo popularen. Tam so na turnirjih visoke nagrade, po več milijonov evrov. Seveda je želja mladih, da bi obogateli in imajo predstavo, da bodo igralci na teh turnirjih. Razmišlja se, da bo to olimpijska kategorija. Tudi sam sem sodeloval pri debati o teh vsebinah.
Toda naše vlade nihče ne opozori, ne starši, ne šola, ne zdravstvo in ne sociala, da posamezniki, ki uspejo, res obstajajo. Vendar pa je treba narediti kriterije, kako si ti lahko uspešen e-športnik. To pomeni, da imaš vsak dan šest ur fizičnega treninga; fitnes, tek, telovadbo, plavanje; dve do tri ure komunikacijskih treningov, da imaš v ekipi psihologa, takega in drugačnega terapevta. To se pravi da se ti vključiš v neko ekipo, ki ima tako kot smučarska ekipa fizioterapevta, zdravnika, psihologa …
Tako imajo tudi ekipe e-športa svoje strokovnjake in le na tak način lahko uspeš. Če pa sam improviziraš in po deset, petnajst ur na dan treniraš pred računalnikom, takrat pa dejansko, ko greš na turnir, popolnoma odpoveš, ker si dejansko že prej izgorel. Takšni ljudje niti do tridesetega leta ne zdržijo biti aktivni.
To se pravi, da z njim ni nič narobe, a le, če ga pravilno igramo.

Prekomerna uporaba nove tehnologije prizadene moj center za ambicioznost, da bi iz sebe nekaj naredil
in povzroča otopelost in naveličanost. Nič več me ne more razveseliti.

Kakšno stanje pričakujete čez pet ali deset let, če se v družbi ne bo drastično spremenil odnos do prekomerne uporabe tehnoloških igračk, še posebej pri mladini? Oziroma kaj bi kot družba morali storiti, da bo naša prihodnost kar se da ozdravljena tovrstnih zasvojenosti?
Nevrologi so opozorili na neka dejstva. Kljub filtrom modra svetloba še vedno pronica in vpliva na možgane. Pri mladih je prva opazna sprememba nespečnost, druga pomembna sprememba pa je, da prekomerna uporaba nove tehnologije vpliva na tisti del v možganih, ki skrbi za to, da sem jaz pripravljen vstati ob dveh zjutraj in iti na fotolov, oziroma da sem pripravljen tri, štiri ure na dan igrati košarko. To se pravi, da prekomerna uporaba nove tehnologije prizadene moj center za ambicioznost, da bi iz sebe nekaj naredil in povzroča otopelost in naveličanost. Nič več me ne more razveseliti.
Če imamo vedno več ljudi, ki so pasivni, nečuteči in nimajo ambicij, potem bo napredek ogrožen. Strokovnjaki pa opozarjajo tudi na to, da mladi na svetovnem spletu v enem dnevu dobijo toliko podatkov, kot so jih prej dobili njihovi vrstniki v dveh letih. Če so tako zbombardirani s podatki, naredijo zaščito. Ta pa je, da sprocesirajo samo tisto, kar je fajn, kar je luštno, ne morejo pa sprocesirati tistega, kar je prav. Tako imamo mlade, ki vidijo dezodorant, ki drži 72 ur. Ti ga kupijo in uporabljajo. Ne morejo pa sprocesirati, da se je potrebno vsak dan tuširati.
Vsakdo, ki se rodi, je oseba, ni pa vsakdo sposoben nastati, postati osebnost. Če mi prezgodaj vključimo novo tehnologijo v življenje, nam ta razvoj v osebnost lahko upočasni ali pa ga celo prepreči. Ker so po tem sposobni sprocesirati samo tisto, kar je fajn, ne pa tistega, kar je prav.
Če bomo imeli večji del populacije ljudi, ki so sposobni delati samo tisto, kar je fajn, ne pa, kar je prav, pomeni, da bomo imeli v prihodnosti velike težave.
Kaj svetujete staršem: kdaj je čas, da otrok dobi prvi lastni pametni telefon, prvi računalnik ali igralno konzolo v svoji sobi?
Da ga dobi, je to po drugem, tretjem letniku srednje šole. Da ga dobi. Uporablja pa ga lahko že v drugi in tretji triadi osnovne šole. Lastnik pa lahko postane šele, ko je že oblikoval neko kulturo uporabe nove tehnologije. Le tako bo on upravljal novo tehnologijo, ne pa nova tehnologija njega.
Nazaj na vsebino